z dne 16. maja 2024 (*1)
„Predhodno odločanje – Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Uredba (EU) št. 1215/2012 – Pristojnost in izvrševanje sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah – Postopek za izdajo plačilnega naloga – Pojem ‚stalno prebivališče‘ – Državljan države članice s stalnim naslovom v tej državi članici in trenutnim naslovom v drugi državi članici – Nemožnost spremembe tega stalnega naslova ali odpovedi temu naslovu“
V zadevi C‑222/23,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Sofiyski rayonen sad (okrožno sodišče v Sofiji, Bolgarija) z odločbo z dne 7. aprila 2023, ki je na Sodišče prispela 7. aprila 2023, v postopku
„Toplofikatsia Sofia“ EAD,
SODIŠČE (četrti senat),
v sestavi C. Lycourgos, predsednik senata, O. Spineanu-Matei (poročevalka), sodnica, J.-C. Bonichot, S. Rodin, sodnika, in L. S. Rossi, sodnica,
generalni pravobranilec: J. Richard de la Tour,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki sta jih predložila:
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
1Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 18, prvi odstavek, in člena 21 PDEU, člena 47, drugi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), člena 4(1), člena 5(1) in člena 62(1) Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah ( UL 2012, L 351, str. 1 ) ter člena 7 in člena 22(1) in (2) Uredbe (EU) 2020/1784 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2020 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah (vročanje pisanj) ( UL 2020, L 405, str. 40 ).
2Ta predlog je bil vložen v okviru postopka za izdajo plačilnega naloga, ki ga je družba „Toplofikatsia Sofia“ EAD, dobaviteljica toplotne energije, začela proti V. Z. A, dolžniku stranki, za denarni znesek v višini, ki predstavlja vrednost gretja, dobavljenega za stanovanje tega dolžnika, ki je v Sofiji (Bolgarija).
Pravni okvir
3V uvodnih izjavah 13 in 15 Uredbe št. 1215/2012 je navedeno:
„(13)
Med postopki, za katere se uporablja ta uredba, in ozemljem držav članic mora biti povezava. Zato bi se morala skupna pravila o pristojnosti praviloma uporabljati, če ima toženec stalno prebivališče v eni od držav članic.
[…]
4Člen 4 te uredbe določa:
„1. Ob upoštevanju določb te uredbe so osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice.
2Za osebe, ki niso državljani države članice, v kateri imajo stalno prebivališče, se uporabljajo pravila o pristojnosti, ki veljajo za državljane te države članice.“
5Člen 5(1) navedene uredbe določa:
„Osebe s stalnim prebivališčem v državi članici so lahko tožene pred sodišči druge države članice samo na podlagi pravil iz oddelkov 2 do 7 tega poglavja.“
6Člen 7, točka 1, iste uredbe določa:
„Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena v drugi državi članici:
v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji pred sodiščem v kraju izpolnitve zadevne obveznosti;
7Člen 62 Uredbe št. 1215/2012 določa:
„1. Pri ugotavljanju, ali ima stranka stalno prebivališče v državi članici, pred sodišči katere je bil začet postopek, sodišče uporabi svoje notranje pravo.
2Če stranka nima stalnega prebivališča v državi članici, pred sodišči katere je bil začet postopek, pri ugotavljanju, ali ima stranka stalno prebivališče v drugi državi članici, sodišče uporabi pravo te države članice.“
8Člen 1 Uredbe št. 2020/1784, naslovljen „Področje uporabe“, določa:
„1. Ta uredba se uporablja za čezmejno vročanje sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah. […]
2Z izjemo člena 7 se ta uredba ne uporablja, kadar naslov osebe, ki ji je treba vročiti pisanje, ni znan.
[…]“
9Člen 7 te uredbe, naslovljen „Pomoč pri poizvedbah o naslovu“, določa:
„1. Kadar naslov osebe, ki ji je treba vročiti sodno ali izvensodno pisanje v drugi državi članici, ni znan, ta država članica zagotovi pomoč pri določitvi naslova na vsaj enega od naslednjih načinov:
2Vsaka država članica predloži Komisiji naslednje informacije za objavo na evropskem portalu ePravosodje:
Države članice uradno obvestijo Komisijo o vseh naknadnih spremembah informacij iz prvega pododstavka.“
10Člen 22 navedene uredbe, naslovljen „Primeri, ko se toženec ne spusti v postopek“, določa:
„1. Kadar je treba pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje poslati v drugo državo članico za namen vročanja v skladu s to uredbo in se toženec ni spustil v postopek, se sodba ne izda, dokler se ne ugotovi, da je bilo vročanje ali dostava pisanja opravljeno dovolj zgodaj, da bi toženec lahko pripravil svojo obrambo, in da:
2Vsaka država članica lahko Komisiji sporoči dejstvo, da sodišče ne glede na odstavek 1 lahko izreče sodbo, čeprav ni prejelo potrdila o vročitvi oziroma o dostavi pisanja o začetku postopka ali enakovrednega pisanja, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:
Te informacije se dajo na voljo prek evropskega portala ePravosodje.
3Ne glede na odstavka 1 in 2 lahko sodnik v utemeljenih nujnih primerih odredi začasne ali zaščitne ukrepe.
4Kadar je bilo pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje treba poslati v drugo državo članico za namen vročanja v skladu s to uredbo in je bila proti tožencu, ki se ni spustil v postopek, izrečena sodba, lahko sodnik tožencu v zvezi s potekom roka za pritožbo dovoli vrnitev v prejšnje stanje, kadar sta izpolnjena oba naslednja pogoja:
Predlog za tako vrnitev v prejšnje stanje se lahko vloži samo v razumnem roku po tem, ko je bil toženec seznanjen s sodbo.
Vsaka država članica lahko Komisiji sporoči, da predloga za vrnitev v prejšnje stanje ne bo štela za dopustnega, če je vložen po preteku roka, ki ga država članica navede v tem sporočilu. Ta rok v nobenem primeru ne sme biti krajši od enega leta po datumu sodbe. Te informacije se dajo na voljo prek evropskega portala ePravosodje.
5Odstavek 4 se ne uporablja za sodbe v zvezi s statusom ali sposobnostjo oseb.“
11Zakon za grazhdanskata registratsia (zakon o registru prebivalstva, DV št. 67 z dne 27. julija 1999) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: ZGR), v členu 90(1) določa:
„Vsakdo, za kogar velja vpis v register na podlagi tega zakona, mora pisno prijaviti svoj stalni in trenutni naslov […].“
12Člen 93 ZGR določa:
„1. ‚Stalni naslov‘ pomeni naslov v kraju, ki ga oseba izbere za vpis v register prebivalstva.
2Stalni naslov je vedno na ozemlju Republike Bolgarije.
3Nihče ne more imeti več kot en stalni naslov.
4Bolgarski državljani, ki živijo v tujini in niso vpisani v register prebivalstva ter ne morejo navesti stalnega naslova v Bolgariji, se po uradni dolžnosti vpišejo v register prebivalstva okrožja ‚Sredets‘ v mestu Sofija.
5Stalni naslov državljanov je naslov za korespondenco z državnimi organi in lokalnimi skupnostmi.
6Stalni naslov državljanov se uporabi za uresničevanje ali uporabo pravic ali storitev v primerih, ki jih določa zakon ali kateri koli drug normativni akt.
7Stalni naslov je lahko isti kot trenutni naslov.“
13Člen 94 ZGR določa:
„1. Trenutni naslov je naslov, na katerem oseba prebiva.
2Nihče ne more imeti več kot en trenutni naslov.
3Trenutni naslov bolgarskih državljanov, katerih kraj stalnega prebivališča je v tujini, je v registru prebivalstva naveden le z imenom države, v kateri prebivajo.“
14Člen 96(1) ZGR določa:
„Trenutni naslov se prijavi tako, da oseba prijavi naslov pri organih iz člena 92(1). Bolgarski državljan, ki prebiva v tujini, prijavi svoj trenutni naslov, to je državo, v kateri prebiva, pri organih svojega stalnega naslova iz člena 92(1).“
15Kodeks na mezhdunarodnoto chastno pravo (zakonik o mednarodnem zasebnem pravu, DV št. 42 z dne 17. maja 2005) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: KMChP), v členu 4 določa:
„(1) Sodišča in drugi bolgarski organi so mednarodno pristojni, kadar:
[…]“
16Člen 48(7) KMChP določa:
„V smislu tega zakonika ‚običajno prebivališče‘ fizične osebe pomeni kraj središča njenih življenjskih interesov, ne da bi bil ta kraj nujno vezan na prijavo v register ali na dovoljenje za stalno prebivanje ali za naselitev. Pri ugotavljanju navedenega kraja je treba upoštevati zlasti osebne ali poklicne okoliščine te osebe, ki izhajajo iz trajnih vezi s tem krajem ali iz namena te osebe, da ustvari take vezi.“
17Grazhdanski protsesualen kodeks (zakonik o civilnem postopku, DV št. 59 z dne 20. julija 2007) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: GPK), v členu 38, naslovljenem „Naslov za vročanje“, določa:
„Vročitev se opravi na naslovu, navedenem v spisu v zadevi. Kadar naslovnika ni mogoče najti na navedenem naslovu, se vročitev opravi na njegovem trenutnem naslovu in ob neobstoju tega na njegovem stalnem naslovu.“
18Člen 40 GPK, naslovljen „Naslovnik sodnih pisanj“, določa:
„(1) Stranka, ki prebiva ali potuje po tujini več kot en mesec, mora na sedežu sodišča navesti osebo za namen vročanja, to je naslovnika sodnih pisanj, če nima zastopnika v postopku v Bolgariji. Enako obveznost imajo zakoniti zastopnik, oskrbovalec in pooblaščenec.
(2) Kadar osebe iz odstavka 1 takega naslovnika ne navedejo, se vsa pisanja vložijo v spis in se štejejo za vročena. Sodišče te osebe obvesti o teh posledicah ob vročitvi prvega pisanja.“
19Člen 41 GPK, naslovljen „Obveznost obveščanja“, določa:
„(1) Stranka, ki je več kot en mesec odsotna z naslova, ki ga je sporočila v zadevi ali na katerega ji je bila opravljena vročitev, mora sodišče obvestiti o svojem novem naslovu. Enako obveznost imajo zakoniti zastopnik, oskrbovalec in pooblaščenec.
(2) Ob nespoštovanju obveznosti iz odstavka 1 se vsa pisanja vložijo v spis v zadevi in se štejejo za vročena. Sodišče stranko obvesti o teh posledicah ob vročitvi prvega pisanja.“
20Člen 53 GPK, naslovljen „Vročanje tujcem, ki prebivajo v državi“, določa:
„Vročitev tujcem, ki prebivajo v državi, se opravi na naslovu, posredovanem pristojnim upravnim službam.“
21Člen 410 GPK, naslovljen „Predlog za izdajo plačilnega naloga“, določa:
„(1) Vlagatelj lahko predlaga izdajo plačilnega naloga:
[…]“
22Člen 411 GPK, naslovljen „Izdaja plačilnega naloga“, določa:
„(1) Predlog se vloži pri Rayonen sad (okrožno sodišče), na območju katerega ima dolžnik stalni naslov ali statutarni sedež; to sodišče v roku treh dni po uradni dolžnosti preveri, ali je krajevno pristojno. Predlog proti potrošniku je treba vložiti pri sodišču, na območju katerega ima ta trenutni naslov in – ob neobstoju trenutnega naslova – stalni naslov. Če sodišče ugotovi, da za zadevo ni pristojno, jo nemudoma odstopi pristojnemu sodišču.
(2) Sodišče preuči predlog na pripravljalni seji in v roku iz odstavka 1 izda plačilni nalog, razen v naslednjih primerih:
[…]
(3) Če sodišče predlogu ugodi, izda plačilni nalog, katerega kopija se vroči dolžniku.“
23Toplofikatsia Sofia je družba bolgarskega prava za distribucijo toplotne energije. 6. marca 2023 je pri Sofiyski rayonen sad (okrožno sodišče v Sofiji, Bolgarija), ki je predložitveno sodišče, vložila predlog za izdajo plačilnega naloga proti V. Z. A., bolgarskemu državljanu.
24Ta družba od zadevne osebe zahteva plačilo denarnega zneska v višini 700,61 bolgarskega leva (BGN) (približno 358 EUR), ker ta oseba, ki je lastnik stanovanja v Sofiji v stavbi v etažni lastnini, ni plačala računa, ki ustreza njeni porabi toplotne energije za to stanovanje v obdobju od 15. septembra 2020 do 22. februarja 2023.
25Predložitveno sodišče pojasnjuje, da V. Z. A še ni stranka v postopku v glavni stvari in da bo to postal šele, ko bo izdan zaprošeni plačilni nalog, pod pogojem, da je to sodišče pristojno za odločanje o tem predlogu.
26Navedeno sodišče navaja, da iz poizvedb, ki so bile po uradni dolžnosti opravljene v postopku v glavni stvari, izhaja, da je V. Z. A. – v skladu z obveznostmi, ki jih ima na podlagi bolgarskega prava – od leta 2000 prijavljen v nacionalni register prebivalstva s stalnim naslovom v Sofiji. Vendar je V. Z. A 6. marca 2010 prijavil svoj trenutni naslov v državi članici, ki ni Republika Bolgarija. Glede tega predložitveno sodišče navaja, da bolgarsko pravo ne dopušča prijave trenutnega naslova v celoti v tujini.
27Predložitveno sodišče se sklicuje tudi na zavezujočo razlagalno odločbo, ki jo je Varhoven kasatsionen sad (vrhovno kasacijsko sodišče, Bolgarija)) izdalo 18. junija 2014 (v nadaljevanju: odločba z dne 18. junija 2014), ki se nanaša na primere zavrnitve izdaje plačilnega naloga, določene v členu 411(2), točki 4 in 5, GPK.
28V skladu z odločbo z dne 18. junija 2014 je treba glede predloga za izdajo plačilnega naloga na podlagi člena 411 GPK obstoj stalnega naslova ali običajnega prebivališča na ozemlju Republike Bolgarije preverjati na datum vročitve plačilnega naloga, potem ko je izdan, ne glede na to, da je treba v skladu s točkama 4 in 5 odstavka 2 tega člena ob neobstoju stalnega naslova ali običajnega prebivališča na tem ozemlju izdajo takega plačilnega naloga zavrniti.
29V skladu z odločbo z dne 18. junija 2014, kadar se ugotovi, da je plačilni nalog izdalo sodišče proti dolžniku, ki nima stalnega naslova na ozemlju Republike Bolgarije, to sodišče po uradni dolžnosti ta plačilni nalog razveljavi. Nasprotno, kadar se ugotovi, da ta dolžnik nima običajnega prebivališča na ozemlju Republike Bolgarije, sodišče plačilnega naloga, ki ga je izdalo, ne more razveljaviti. V zadnjenavedenem primeru mora to sodišče ob vročitvi tega plačilnega naloga preveriti, ali ima navedeni dolžnik stalni naslov v Bolgariji, in če je tako, se za navedeni plačilni nalog šteje, da je pravilno vročen bodisi s sporočilom članu gospodinjstva navedenega dolžnika bodisi z objavo naznanila. Zato se je na uporabo člena 411(2), točka 5, GPK mogoče sklicevati le z ugovorom v pritožbenem postopku.
30Predložitveno sodišče navaja, da je bila odločba z dne 18. junija 2014 izdana, preden je bil člen 411(1) GPK spremenjen tako, da ima zaprošeno sodišče od tedaj obveznost, da po uradni dolžnosti preveri svojo krajevno pristojnost, med drugim glede na stalni naslov dolžnika.
31Po mnenju tega sodišča iz člena 411 GPK, kakor ga razlaga Varhoven kasatsionen sad (vrhovno kasacijsko sodišče), izhaja, da bo plačilni nalog vedno izdan proti dolžniku, ki je bolgarski državljan in čigar stalni naslov ostaja prijavljen v Bolgariji, tudi če ima ta dolžnik naslov v tujini, ki je prav tako naveden v registru prebivalstva. Vendar bi se s tako razlago lahko škodovalo pravilu, določenemu v členu 5(1) Uredbe št. 1215/2012, v skladu s katerim je dolžnik s stalnim prebivališčem v državi članici načeloma lahko tožen le pred sodišči te države članice.
32Predložitveno sodišče navaja tudi, da v skladu s členom 93 ZGR stalni naslov bolgarskih državljanov ostaja na bolgarskem ozemlju in ga v primeru selitve v drugo državo članico ni mogoče spremeniti. To naj bi pomenilo oviro pri uresničevanju pravice do prostega gibanja in izbire kraja stalnega prebivališča bolgarskih državljanov, zagotovljene v členu 21 PDEU.
33Poleg tega naj bi se bolgarski državljani, ki so uresničevali pravico do prostega gibanja, potencialno znašli v položaju obrnjene diskriminacije na podlagi državljanstva, kar je kršitev člena 18 PDEU. V skladu s členom 53 GPK namreč državljani drugih držav članic Evropske unije, ki stalno prebivajo v Bolgariji, prejemajo vročitve na naslov, prijavljen pri službah za priseljevanje. Kadar prenehajo stalno prebivati na bolgarskem ozemlju, bolgarska sodišča zanje niso več pristojna na podlagi merila pristojnosti, vezanega na stalno prebivališče. Nasprotno, bolgarski državljani ne morejo razveljaviti prijave svojega stalnega naslova in še vedno ostajajo zavezani imeti naslovnika, ki sprejema vročitve na njihovo ime v Bolgariji.
34Poleg tega po mnenju predložitvenega sodišča iz člena 94(3) ZGR v povezavi s členom 93(2) tega zakona izhaja, da bolgarski državljan ne more prijaviti točnega naslova zunaj Bolgarije, ker je edini zaznamek, ki ga uprava izvede glede tega, zaznamek glede države, v katero se je ta državljan preselil. Iz tega razloga člen 4 KMChP kot merilo pristojnosti v razmerjih mednarodnega zasebnega prava, za katera se ne uporablja pravo Unije, določa običajno prebivališče tožene stranke.
35V tem kontekstu se predložitveno sodišče sprašuje, najprej, ali člen 5(1) Uredbe št. 1215/2012 nasprotuje temu, da se mednarodna pristojnost sodišča, pri katerem je bil vložen predlog za izdajo plačilnega naloga, določi ob upoštevanju pojma „stalno prebivališče“, kakor izhaja iz nacionalnih ureditev, upoštevnih v postopku v glavni stvari. Navedeno sodišče pojasnjuje, da tudi če ni mogoče izključiti, da lahko svojo mednarodno pristojnost opre na člen 7, točka 1(b), druga alinea, Uredbe št. 1215/2012, ker se pogodba, iz katere zahtevana terjatev izhaja, nanaša na dobavo toplotne energije za nepremičnino v Sofiji, vprašanje določitve stalnega prebivališča ostaja upoštevno.
36Predložitveno sodišče se sprašuje, dalje, ali je prepoved iz odločbe z dne 18. junija 2014 sodišču, da se opre na trenutni naslov dolžnika za to, da ugotovi, da ta nima običajnega prebivališča na ozemlju Republike Bolgarije, v skladu s členom 18 PDEU, ker naj bi ta prepoved pomenila obrnjeno diskriminacijo.
37Ker naj nacionalno pravo predložitvenemu sodišču ne bi dopuščalo določitve naslova dolžnika zunaj Bolgarije, se to sodišče sprašuje, nazadnje, ali se lahko glede tega opre na možnost, ki jo ponuja člen 7 Uredbe 2020/1784, in sicer da uporabi pomoč zadevne države članice.
38V teh okoliščinah je Sofiyski Rayonen sad (okrožno sodišče v Sofiji) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1.
Ali je treba člen 62(1) Uredbe [št. 1215/2012] v povezavi s členom 18[, prvi odstavek,] in členom 21 PDEU razlagati tako, da nasprotuje temu, da pojem ‚stalno prebivališče‘ fizične osebe izhaja iz nacionalne zakonodaje, ki določa, da je stalni naslov državljanov države, pred sodiščem katere je bil začet postopek, vedno v tej državi in ga ni mogoče prestaviti v drug kraj v Evropski uniji?
39Ustaljena sodna praksa je, da je postopek, uveden s členom 267 PDEU, instrument sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, s katerim prvo zagotavlja drugim razlago prava Unije, ki jo ta potrebujejo za rešitev sporov, o katerih odločajo, ter da namen predhodnega odločanja ni oblikovanje posvetovalnih mnenj o splošnih ali hipotetičnih vprašanjih, temveč dejanska potreba po učinkoviti rešitvi spora (sodba z dne 9. januarja 2024, G. in drugi (Imenovanje sodnikov splošnih sodišč na Poljskem), C‑181/21 in C‑269/21 , EU:C:2024:1 , točka 62 in navedena sodna praksa).
40Kot izhaja iz samega besedila člena 267 PDEU, „je treba“ predhodno odločbo, za katero je zaprošeno, sprejeti, da se predložitvenemu sodišču omogoči „izreči sodbo“ v zadevi, v kateri odloča (sodba z dne 9. januarja 2024, G. in drugi (Imenovanje sodnikov splošnih sodišč na Poljskem), C‑181/21 in C‑269/21 , EU:C:2024:1 , točka 63 in navedena sodna praksa).
41Sodišče je tako opozorilo, da iz besedila in sistematike člena 267 PDEU izhaja, da postopek predhodnega odločanja zlasti predpostavlja, da pred nacionalnimi sodišči dejansko poteka spor, v okviru katerega se od teh sodišč zahteva, da izdajo odločbo, v kateri bo mogoče upoštevati sodbo, izdano v postopku predhodnega odločanja (sodba z dne 9. januarja 2024, G. in drugi (Imenovanje sodnikov splošnih sodišč na Poljskem), C‑181/21 in C‑269/21 , EU:C:2024:1 , točka 64 in navedena sodna praksa).
42V obravnavanem primeru je predložitveno sodišče zavezano po uradni dolžnosti preveriti svojo pristojnost za izdajo plačilnega naloga v skladu s členom 411(1) GPK. Za to je navedeno sodišče Sodišču postavilo štiri vprašanja za predhodno odločanje glede razlage uredb št. 1215/2012 in 2020/1784 ter glede razlage člena 18, prvi odstavek, PDEU, člena 21 PDEU in člena 47, drugi odstavek, Listine.
43Na prvem mestu, glede zaprošene razlage člena 47, drugi odstavek, Listine iz predloga za sprejetje predhodne odločbe nikakor ne izhaja, da je ta razlaga objektivno potrebna za odločitev, ki jo mora sprejeti predložitveno sodišče (glej v tem smislu sodbo z dne 9. januarja 2024, G. in drugi (Imenovanje sodnikov splošnih sodišč na Poljskem), C‑181/21 in C‑269/21 , EU:C:2024:1 , točka 65 in navedena sodna praksa). Predložitveno sodišče namreč ne navaja niti povezave, ki jo ugotavlja med to določbo in sporom o glavni stvari, niti razlogov, iz katerih naj bi bila razlaga navedene določbe po njegovem mnenju nujna za rešitev tega spora.
44Na drugem mestu, glede zaprošene razlage člena 22 Uredbe 2020/1784 je treba ugotoviti, da ta člen ureja – kot je razvidno iz njegovega naslova – obveznosti nacionalnega sodišča v primeru, ko se tožena stranka ne spusti v postopek. Navedeni člen se uporablja, kadar je bilo pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje že poslano v drugo državo članico za namen vročanja in se nanaša na kontradiktorni postopek, ki nastopi po postopku, na katerega se nanaša postopek v glavni stvari, v katerem dolžnik še ni stranka. Člen 22 Uredbe 2020/1784 tako temelji na izhodišču, ki v obravnavanem primeru ni hipotetično, to je na primer, ko se tožena stranka ne spusti v postopek.
45Iz tega sledi, da v delu, v katerem se predlog za sprejetje predhodne odločbe nanaša na razlago člena 47, drugi odstavek, Listine ter člena 22(1) in (2) Uredbe 2020/1784, ta predlog nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari in je zato nedopusten.
Vprašanja za predhodno odločanje
46Na prvem mestu, glede razlage upoštevnih določb Uredbe št. 1215/2012 se uvodoma postavlja vprašanje, ali spor o glavni stvari spada na področje uporabe te uredbe, saj uporaba te uredbe zahteva obstoj mednarodnega elementa. Vendar čeprav v obravnavanem primeru zadevni dolžnik še ni stranka v postopku v glavni stvari, vseeno velja, da je predlog za izdajo plačilnega naloga vložen proti temu dolžniku, čigar stalno prebivališče je v drugi državi članici, kar predstavlja mednarodni element, ki zadostuje za uporabo te uredbe.
47Na drugem mestu, glede razlage člena 18 PDEU je treba opozoriti, da je ta člen mogoče uporabiti samostojno le v položajih, ki jih ureja pravo Unije in glede katerih ni posebnih pravil o prepovedi diskriminacije (glej v tem smislu sodbi z dne 10. februarja 2011, Missionswerk Werner Heukelbach, C‑25/10 , EU:C:2011:65 , točka 18 , in z dne 28. septembra 2023, Ryanair/Komisija, C‑321/21 P , EU:C:2023:713 , točka 98 in navedena sodna praksa).
48V obravnavanem primeru pa, kar zadeva problematiko, ki se v bistvu postavlja z navedenimi vprašanji, to je problematika razlik v načinu določitve stalnega prebivališča glede na to, ali gre za bolgarske ali tuje državljane, ki prebivajo v Bolgariji, člen 4(2) Uredbe št. 1215/2012 določa prepoved diskriminacije, ker ta določba prepoveduje vsakršno različno obravnavanje na podlagi državljanstva v zvezi z uporabo pravil o pristojnosti, uvedenih s to uredbo. Člena 18 PDEU torej ni treba uporabiti samostojno ali ga posledično razlagati ločeno.
49Na tretjem mestu, opozoriti je treba, da ker je bila z Uredbo št. 1215/2012 razveljavljena in nadomeščena Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 4, str. 42), ki je nadomestila Konvencijo z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah ( UL 1972, L 299, str. 32 ), kakor je bila spremenjena z zaporednimi konvencijami o pristopu novih držav članic k tej konvenciji, se razlaga, ki jo je Sodišče podalo v zvezi z določbami teh drugih dveh pravnih instrumentov, uporablja tudi za razlago Uredbe št. 1215/2012, kadar je te določbe mogoče opredeliti kot „enakovredne“ določbam te zadnjenavedene uredbe (sodba z dne 9. julija 2020, Verein für Konsumenteninformation, C‑343/19 , EU:C:2020:534 , točka 22 in navedena sodna praksa).
50Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba člen 62(1) Uredbe št. 1215/2012 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero se za državljane države članice, ki prebivajo v drugi državi članici, šteje, da imajo stalno prebivališče na naslovu, ki vedno ostaja prijavljen v prvi državi članici.
51Glede tega je treba najprej ugotoviti, da je pojem „stalno prebivališče“ bistven v sistematiki Uredbe št. 1215/2012, saj je splošna navezna okoliščina, ki omogoča določitev mednarodne pristojnosti v skladu s členom 4(1) te uredbe, ki napotuje na stalno prebivališče tožene stranke ne glede na njeno državljanstvo (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2013, Corman-Collins, C‑9/12 , EU:C:2013:860 , točki 22 in 23 ).
52Kot izhaja iz poročila M. Jenarda o Konvenciji z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah ( UL 1972, L 299, str. 32 ), katere komentarji glede utemeljitve izbire merila stalnega prebivališča veljajo tudi za razlago Uredbe št. 1215/2012, je izbiro zakonodajalca Unije, da temu merilu da prednost pred merilom državljanstva, vodila nujnost olajšanja enotne uporabe pravil o pristojnosti za izognitev ločenim pravilom o pristojnosti glede na to, ali si v sporih nasprotujejo državljani države pogodbenice ali državljan države pogodbenice in tuji državljan ali dva tuja državljana.
53V Uredbi št. 1215/2012 tako kot v Konvenciji z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah in Uredbi št. 44/2001 ni opredelitve pojma „stalno prebivališče“. Tako člen 62(1) prvonavedene uredbe pri ugotavljanju, ali ima stranka stalno prebivališče na ozemlju te države članice, napotuje na notranje pravo države članice, pred sodišči katere je bil začet postopek. Člen 62(1) navedene uredbe določa, da če stranka nima stalnega prebivališča v državi članici, pred sodišči katere je bil začet postopek, pri ugotavljanju, ali ima stranka stalno prebivališče v drugi državi članici, sodišče uporabi pravo te države članice.
54Države članice so torej načeloma pristojne za določitev stalnega prebivališča fizične osebe v skladu s svojim pravom.
55Vendar je ustaljena sodna praksa, da uporaba nacionalnih pravil ne sme posegati v polni učinek akta Unije. Kot je namreč Sodišče v bistvu razsodilo glede Uredbe št. 44/2001 – kar je sodna praksa, ki jo je mogoče prenesti na razlago Uredbe št. 1215/2012 – uporaba postopkovnih pravil države članice ne sme posegati v polni učinek sistema, določenega z zadnjenavedeno uredbo, z ustvarjanjem dvoma glede načel, določenih s to uredbo (glej v tem smislu sodbo z dne 28. aprila 2009, Apostolides, C‑420/07 , EU:C:2009:271 , točka 69 in navedena sodna praksa).
56Vendar kot je razvidno iz točke 51 te sodbe, sistem, uveden z Uredbo št. 1215/2012, temelji na izbiri zakonodajalca Unije, da enotna pravila o pristojnosti opre na merilo stalnega prebivališča, ne pa na merilo državljanstva tožene stranke. Zato – kot je Komisija tudi trdila v pisnih stališčih – država članica ne sme spremeniti te temeljne izbire s tem, da uporabi nacionalna pravila, v skladu s katerimi morajo imeti njeni državljani nujno stalno prebivališče na njenem ozemlju.
57V obravnavanem primeru je iz predložitvene odločbe razvidno, da se v bolgarskem pravu – kar zadeva državljane Republike Bolgarije – razlikuje med stalnim naslovom in trenutnim naslovom teh državljanov.
58Vsak bolgarski državljan ima samo en stalni naslov na ozemlju Republike Bolgarije, ki ustreza naslovu, vpisanem v register prebivalstva in ki vedno ostaja na tem ozemlju. Bolgarski državljani, ki prebivajo v tujini in ne morejo utemeljiti stalnega naslova v Bolgariji, se po uradni dolžnosti vpišejo v register prebivalstva okrožja Sredets v mestu Sofija. Trenutni naslov pa, nasprotno, ustreza naslovu, na katerem zadevna oseba prebiva. Za bolgarske državljane, nastanjene v tujini, je ta naslov naveden z zaznamkom imena države, v kateri živijo, v registru prebivalstva, ne da bi imeli taki državljani – po mnenju predložitvenega sodišča – možnost, da prijavijo točen naslov, ki je zunaj Bolgarije. Kot pojasnjuje predložitveno sodišče, morajo torej bolgarski državljani imeti stalni naslov v Bolgariji, ne glede na kraj, kjer ti državljani dejansko prebivajo.
59Ob pridržku preverjanj, ki jih bo moralo opraviti predložitveno sodišče, bolgarska zakonodaja, kakor jo je opisalo navedeno sodišče, stalno prebivališče bolgarskih državljanov izenačuje z njihovim stalnim naslovom, ki je vedno v Bolgariji, ne glede na to, ali prebivajo v Bolgariji ali v tujini, in tem državljanom ne omogoča, da prijavijo polni naslov v drugi državi članici, če tam stalno prebivajo in je zanje tudi mogoče šteti, da imajo stalno prebivališče na ozemlju zadnjenavedene države članice na podlagi zakonodaje te zadnjenavedene države članice, ki se uporablja v skladu s členom 62(2) Uredbe št. 1215/2012.
60Pojasniti je treba tudi, da bo moralo zgolj predložitveno sodišče določiti obseg pojma „stalno prebivališče“ v nacionalnem pravu. Ker pa nacionalna ureditev samodejno navezuje ta pojem na dolgotrajen, obvezen in včasih fiktiven naslov, prijavljen za vsakega državljana zadevne države članice, taka ureditev posega v polni učinek Uredbe št. 1215/2012, saj se z njo merilo stalnega prebivališča, na katerem temeljijo pravila o pristojnosti, določena s to uredbo, nadomesti z merilom državljanstva.
61V teh okoliščinah ni treba preučiti vprašanja, ali člen 21 PDEU tudi nasprotuje nacionalni ureditvi, kakršna je ta, opisana v prejšnji točki.
62Glede na navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 62(1) Uredbe št. 1215/2012 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero se za državljane države članice, ki prebivajo v drugi državi članici, šteje, da imajo stalno prebivališče na naslovu, ki vedno ostaja prijavljen v prvi državi članici.
63V skladu z ustaljeno sodno prakso mora Sodišče v okviru postopka sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, uvedenega s členom 267 PDEU, nacionalnemu sodišču dati koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča. S tega vidika mora Sodišče po potrebi preoblikovati vprašanja, ki so mu bila predložena (sodba z dne 30. januarja 2024, Direktor na Glavna direktsia Natsionalna politsia pri MVR – Sofia, C‑118/22 , EU:C:2024:97 , točka 31 in navedena sodna praksa).
64V obravnavanem primeru drugo in tretje vprašanje za predhodno odločanje, ki ju je treba preučiti skupaj, izhajata iz dejstva, da – kot je razvidno iz predloga za sprejetje predhodne odločbe – predložitveno sodišče trdi, da je v skladu s členom 411 GPK, kakor se razlaga v odločbi z dne 18. junija 2014, zavezano izdati plačilni nalog proti dolžniku, bolgarskemu državljanu, čigar stalni naslov je v Bolgariji, čeprav obstaja utemeljen sum za sklepanje, da je imel ta dolžnik na dan vložitve tega predloga za izdajo plačilnega naloga stalno prebivališče na ozemlju druge države članice in da naj zato to sodišče v skladu s členom 4(1) Uredbe št. 1215/2012 ne bi bilo mednarodno pristojno za odločanje o takem predlogu.
65Po mnenju predložitvenega sodišča ni mogoče izključiti, da bi lahko svojo pristojnost oprlo na drugo določbo, in sicer člen 7, točka 1(b), druga alinea, te uredbe, ki je v oddelku 2 poglavja II navedene uredbe. Vendar se sprašuje, ali člen 5(1) navedene uredbe nasprotuje temu, da bi bilo zavezano izdati plačilni nalog proti dolžniku, čigar trenutni naslov je v drugi državi članici. V tem kontekstu se predložitveno sodišče sprašuje tudi o upoštevnosti datuma, ko je zadevni dolžnik prijavil trenutni naslov.
66Zato je treba ugotoviti, da predložitveno sodišče z drugim in tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 4(1) in člen 5(1) Uredbe št. 1215/2012 razlagati tako, da nasprotujeta temu, da nacionalna ureditev, kot se razlaga v nacionalni sodni praksi, sodišču države članice podeljuje pristojnost za izdajo plačilnega naloga proti dolžniku, glede katerega obstaja utemeljen sum za sklepanje, da ima stalno prebivališče na ozemlju druge države članice.
67Kot je bilo opozorjeno v točki 51 te sodbe, člen 4(1) Uredbe št. 1215/2012 določa splošno pravilo o pristojnosti, na katerem temelji ta uredba, to je pravilo stalnega prebivališča tožene stranke, ne glede na njeno državljanstvo.
68V skladu s členom 5(1) Uredbe št. 1215/2012 so lahko osebe s stalnim prebivališčem v državi članici tožene pred sodišči druge države članice samo na podlagi pravil iz oddelkov od 2 do 7 poglavja II te uredbe. Ti oddelki zajemajo pravila o posebni pristojnosti na področju zavarovalnih pogodb, potrošniških pogodb in individualnih pogodb o zaposlitvi, pravila o izključni pristojnosti ter pravila v zvezi z dogovori o pristojnosti.
69Iz navedenih oddelkov izhaja, da je mogoče šteti, da ima sodišče države članice mednarodno pristojnost za odločanje v zadevi proti dolžniku, ki ima stalno prebivališče na ozemlju druge države članice, samo v položajih, ki jih urejajo ti oddelki.
70V obravnavanem primeru bi moralo predložitveno sodišče imeti možnost izdati plačilni nalog proti dolžniku, glede katerega obstaja utemeljen sum za sklepanje, da je imel na dan vložitve predloga za izdajo plačilnega naloga stalno prebivališče v državi članici, ki ni Republika Bolgarija, če lahko svojo pristojnost za odločanje o takem predlogu opre na eno od pravil o pristojnosti, določenih v oddelkih od 2 do 7 Uredbe št. 1215/2012.
71Okoliščine, ki jih je treba upoštevati za določitev pristojnosti, so okoliščine, ki so obstajale na dan vložitve zadevnega predloga za izdajo plačilnega naloga.
72Glede na navedeno je treba na drugo in tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 4(1) in člen 5(1) Uredbe št. 1215/2012 razlagati tako, da nasprotujeta temu, da nacionalna ureditev, kot se razlaga v nacionalni sodni praksi, sodišču države članice podeljuje pristojnost za izdajo plačilnega naloga proti dolžniku, glede katerega obstaja utemeljen sum za sklepanje, da je imel na dan vložitve predloga za izdajo plačilnega naloga stalno prebivališče na ozemlju druge države članice, v položajih, ki niso tisti, določeni v oddelkih od 2 do 7 poglavja II te uredbe.
73Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 7 Uredbe 2020/1784 razlagati tako, da nasprotuje temu, da se sodišče države članice, pristojno za izdajo plačilnega naloga proti dolžniku, glede katerega obstaja utemeljen sum za sklepanje, da ima stalno prebivališče na ozemlju druge države članice, obrne na pristojne organe in uporabi sredstva, ki jih ta druga država članica da na voljo za ugotavljanje naslova tega dolžnika za namene vročitve tega plačilnega naloga.
74Uvodoma je treba ugotoviti, da če predložitveno sodišče sklene, da je pristojno za odločanje o postopku v glavni stvari na podlagi enega od pravil o pristojnosti, določenih v oddelkih od 2 do 7 poglavja II Uredbe št. 1215/2012, in je zato upravičeno izdati zahtevani plačilni nalog proti zadevnemu dolžniku, tudi če ima ta stalno prebivališče na ozemlju druge države članice, je navedeno sodišče ta plačilni nalog temu dolžniku zavezano vročiti.
75Glede tega v skladu s sodno prakso Sodišča vročitev sodnega pisanja, kadar naslovnik takega pisanja prebiva v tujini, nujno spada na področje uporabe Uredbe št. 2020/1784 in jo je zato treba opraviti na načine, ki jih za to določa ta uredba, razen, med drugim, v položaju, v katerem je stalno ali običajno prebivališče tega naslovnika neznano (glej po analogiji sodbo z dne 19. decembra 2012, Alder, C‑325/11 , EU:C:2012:824 , točka 24 in 25 ).
76V zadnjenavedenem položaju pa v skladu s členom 1(2) te uredbe, ki napotuje na člen 7 navedene uredbe, obstaja obveznost pomoči pri poizvedbah o naslovu naslovnika akta, ki ga je treba vročiti.
77Na podlagi člena 7 Uredbe 2020/1784, kadar naslov osebe, ki ji je treba vročiti sodno ali izvensodno pisanje v drugi državi članici, ni znan, ta druga država članica zagotovi pomoč pri določitvi tega naslova bodisi z imenovanjem organov, na katere lahko organ za pošiljanje naslovi prošnje v ta namen, bodisi s tem, da omogoči, da se zaprosila za informacije o navedenem naslovu vložijo neposredno pri registrih prebivališča ali drugih podatkovnih zbirkah z uporabo standardnega obrazca, ki je na voljo na „evropskem portalu ePravosodje“, ali z zagotovitvijo informacij prek tega portala o tem, kako ta naslov najti.
78Zato lahko sodišče države članice, ki mora opraviti vročitev sodnega ali izvensodnega pisanja v drugi državi članici, uporabi vsa sredstva, ki jih ima na podlagi člena 7 Uredbe 2020/1784 na voljo za določitev naslova naslovnika akta, ki ga je treba vročiti.
79Glede na navedeno je treba na četrto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 7 Uredbe 2020/1784 razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da se sodišče države članice, pristojno za izdajo plačilnega naloga proti dolžniku, glede katerega obstaja utemeljen sum za sklepanje, da ima stalno prebivališče na ozemlju druge države članice, obrne na pristojne organe in uporabi sredstva, ki jih ta druga država članica da na voljo za ugotavljanje naslova tega dolžnika za namene vročitve tega plačilnega naloga.
80Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:
je treba razlagati tako, da
nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero se za državljane države članice, ki prebivajo v drugi državi članici, šteje, da imajo stalno prebivališče na naslovu, ki vedno ostaja prijavljen v prvi državi članici.
je treba razlagati tako, da
nasprotujeta temu, da nacionalna ureditev, kot se razlaga v nacionalni sodni praksi, sodišču države članice podeljuje pristojnost za izdajo plačilnega naloga proti dolžniku, glede katerega obstaja utemeljen sum za sklepanje, da je imel na dan vložitve predloga za izdajo plačilnega naloga stalno prebivališče na ozemlju druge države članice, v položajih, ki niso tisti, določeni v oddelkih od 2 do 7 poglavja II te uredbe.
je treba razlagati tako, da
ne nasprotuje temu, da se sodišče države članice, pristojno za izdajo plačilnega naloga proti dolžniku, glede katerega obstaja utemeljen sum za sklepanje, da ima stalno prebivališče na ozemlju druge države članice, obrne na pristojne organe in uporabi sredstva, ki jih ta druga država članica da na voljo za ugotavljanje naslova tega dolžnika za namene vročitve tega plačilnega naloga.
Podpisi
(*1) Jezik postopka: bolgarščina.
Tekstas iš mūsų archyvo (Europos Sąjungos leidinių biuro „Cellar“ duomenys). Commission Decision 2011/833/EU — free reuse incl. commercial; attribution to EUR-Lex / Court of Justice of the European Union required; EUR-Lex is not the authentic record of the Court.